Rodil se je kot predzadnji sin mami Nežki in očetu Antonu. V družini je bilo deset otrok. Osnovno šolo je obiskoval na Javorju. Njegovo šolanje je prekinila 2. svetovna vojna. Pri svojem očetu se je naučil raznih rokodelskih veščin. Vsi njegovi bratje in tudi oče so znali igrati na frajtonarico.  Njegovi strici, Primažovi, so sestavili pravi bend, nekatere instrumente so izdelali kar sami. »Špilanje« mu je pozneje, ko je bil že poročen, prineslo dodatni zaslužek, predvsem na svatbah.

Poročil se je mlad in si z ženo Albinco ustvaril dom na Vodicah. Rodili so se jima štirje otroci. Zaposlen je bil pri Jugoslovanskih železnicah in Gradbenem podjetju. Doma je mizaril, sodaril, zidal, bil je mojster za različne oblike krušnih peči.

Zanimal se je za ljudske navade, običaje in pesmi. Marsikatero dogodivščino iz svojega življenja je dramatiziral v skeč, v igro. Ko je leta 1979 zaživela Folklorna skupina Javorje, je s »frajtonarico« spremljal plesalce več kot 15 let. Prisoten je bil na vseh vajah in številnih nastopih.  Ves čas je skupini posredoval stare običaje in šege, ki so bile vezane na osebno praznovanje ali na koledarsko leto, jih s tem približal mlajši generaciji in jih ohranil pred pozabo.

Bil je prvi učitelj ljudskega petja v skupini.

Nastopal je tudi samostojno s folklornimi pripovedmi v domačem narečju.

Njegov zadnji nastop je bil junija 1992 v stari Ljubljani, ko je Folklorna skupina Javorje sodelovala na mednarodnem srečanju lutkarjev v Ljubljani. Njegov nastop je posnel Glasbeno narodopisni inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Nastal je zvočni zapis, ki ga je posnel dr. Igor Cvetko: fantovska druščina – voglarji, ki so prišli na svatbo in s svojimi šalami zabavali svate: Malen, kamela, brivec, kino, mlatiči.