Rojen je bil na domačiji »pri Lesarju« v Bukovici, otroštvo pa preživel na Mamolju, kamor se je družina preselila v najemniško hišo.

Osnovno šolo je obiskoval na Mamolju. Kasneje so se preselili v Ponoviče, na »Mačkovno«, kjer so živeli štiri leta. Osnovno šolo je tako začel obiskovati na Savi. Nato so se preselili v Tepe pri Polšniku – Pasjek. Osnovno šolo je dokončal v Litiji.

V Ljubljani se je izšolal za poklic monterja plinskih naprav in kanalizacije. Leta 1970 je začel delati kot vajenec v Klimi - Celje in ostal osem let. Zaradi izkušenj, ki jih je pridobil, je vodil skupino monterjev po gradbiščih v Sloveniji. Kasneje se je zaposlil v podjetju Gradmetal in v podjetju Abi, Litija.  

Njegov oče je bil pravi ljudski godec in je za igranje harmonike navdušil tudi sina. Pavle je začel igrati na harmoniko leta 1974 kot samouk, brez glasbene izobrazbe. Do leta 1994 je igral na porokah, raznih zabavah,…

Leta 1994 je s tremi folkloristi (Pavle Bijec, Miran Repič in Toni Grom, od leta 2000 je namesto Tonija Peter Pirc) ustanovil ansambel Zimzelen.

Leta 1990 je pričel aktivno igrati harmoniko v Folklorni skupini Javorje. Z njo je sodeloval na številnih nastopih doma in v tujini. Svoje izkušnje in znanje je posredoval mlajšim ter  pomagal pri ohranjanju ljudskega petja.

Bil je aktiven član za ohranjanje kulturne dediščine - za ohranitev in »vpis enote kulturne dediščine Tepe – Železarna Pasjek v Register nepremične kulturne dediščine.« Iskal je dokazno gradivo v zasebni lasti doma in v tujini.    

(Žiga Zois poroča, da je na tem mestu od 16. stol. dalje delovala fužina. Leta 1792 je tu nastala železarna, kjer so ulivali zelo kvalitetno železo za izdelavo topov. Ohranjene so le ruševine, v območju železarne so kasneje zgradili stanovanjske hiše). 

Aktiven je bil tudi na športnem področju kot član nogometnega društva Polšnik in Sava in šahist.

Ljubiteljska kultura

Skupaj z ansamblom Zimzelen je igral na več kot 400 svatbah ter na mnogih drugih družinskih praznovanjih in ljudskih slavjih. S Folklorno skupino je imel tudi več kot 400 nastopov; približno 275 odrskih nastopov doma in v tujini (1990-2011) in okrog 1250 vaj.

Nagrade, odlikovanja, priznanja

1992 - I. tekmovanje harmonikarjev diatoničnih harmonik v kategoriji od 35. let dalje (doseženo 2. mesto), Geoss – Slivna

1993 - Igranje z diatonično harmoniko (doseženo 1. mesto), Geoss – Slivna

2000 - Priznanje »Zlata Vitica« za ohranjanje in razvoj podeželja, Polšnik

2002 - Bronasta plaketa Petra Jereba za izjemne dosežke in dolgoletno delo na področju ljubiteljske kulture, Litija

2002 - Župan občine Litija, Mirko Kaplja mu je podelil Motiv Situle z Vač v zahvalo za dolgoletno delo v ljubiteljski kulturi, Litija

2002 - Sodelovanje na tekmovanju »Zlata harmonika Ljubečne 2002« (doseženo 2. mesto), Jevnica

Pavle Kokalj je tudi dobitnik bronaste, srebrne (1999) in zlate (2009) »Maroltove značke« za dolgoletno delo pri obujanju in negovanju slovenskega ljudskega izročila. 

Pavle Kokalj je na prireditvi ob 40-letnici delovanja Folklorne skupine Javorje, 19. oktobra 2019, prejel častno Maroltovo značko za 30 in večletno neprekinjeno udejstvovanje. Nagrado podeljuje  Javni sklad Republike Slovenije za ljubiteljske in kulturne dejavnosti.

Umrl je nenadoma 26. januarja 2023, pokopali so ga 1. 2. 2023, na pokopališču na Savi.