Rodil se je v kmečki družini; kot najmlajši izmed petih otrok je odraščal z eno sestro in tremi brati. Kmetija ga je zaznamovala za celo življenje. Čeprav mogoče tega v otroštvu ni bilo opaziti, mu je v značaj vtisnila pomembne vrednote, ki so vplivale na njegovo življenje; veseli ga delo na kmetiji, ki so jo kupili v Dragovškem.
Osnovno šolo je končal v Šmartnem pri Litiji (1978). Šolanje je nadaljeval na Srednji lesarski šoli v Ljubljani, čeprav se je želel šolati na Srednji gozdarski šoli v Postojni. Te šole ni končal, saj je sanjal, da bo samo plezal. Takrat je menil, da šole ne potrebuje in se je v drugem letniku izpisal ter se redno zaposlil. Kasneje se je odločil, da bo se bo izobraževal ob delu. Na »Ičo Oxfordu«, kot so pogovorno imenovali šolanje odraslih na ZIK Litija, je najprej končal poklicno kovinarsko šolo, nato pa še srednjo tehnično strojno šolo. Želel si je študirati na Fakulteti za šport, ker pa za tak profil kadra na železnici ni bilo potreb, je moral odločitev spremeniti. Ker mu je delodajalec ponudil plačilo šolnine in študijski dopust se je odločil za študij strojništva in v letu 1997 diplomiral na višji stopnji, leta 1999 pa še na visoki stopnji.
V letih od 1981 do 1984 je bil zaposlen v Lesni industriji Litija, na Slovenskih železnicah pa od 1984 do 2021. V letu 2022 se je upokojil.
Velika ljubezen do gora ga je v letu 1979 pripeljala v alpinistično šolo pri AO Kamnik. Od leta 1983 je član AO Litija, kjer je bil tega leta tudi sprejet med alpiniste. Leta 1984 je opravil izobraževanje za alpinističnega inštruktorja. Od leta 1999 je gorski reševalec, član Društva Gorskih reševalcev Ljubljana, kasneje je bila ustanovljena reševalna skupina Zasavje, katere član je še danes. Od leta 1998 do 2006 je bil tudi rekreativni kajakaš. Takrat je opravil spuste po večini najtežjih odsekov slovenskih rek, poleg tega je veslal tudi v Avstriji, Črni Gori in na Korziki, najtežji preveslani odsek je reka Radovna na odseku skozi Blejski Vintgar (ocena V), večkrat veslal tudi katarakt na reki Savinji in nekaj zahtevnih odsekov reke Soče.
V alpinistični karieri je opravil preko 1000 vzponov, med njimi več kot 10 prvenstvenih vzponov tako poletnih kot zimskih in prvih solo ponovitev. Vzpone je opravil v različnih gorstvih sveta; Alpe, Dinarsko gorstvo, Pamir in Himalaja. V obdobju od 1985 do 1992 je bil petkrat kategoriziran kot športnik republiškega razreda na področju alpinizma. Leta 1991 je bil izbran za člana zadnje jugoslovanske himalajske odprave na Kančendzengo, tretji najvišji vrh sveta.
Najboljši vzponi
1985 - 5. solo vzpon po zaledenelemu slapu Lucifer. Desni krak, ocena WI 5, 200 m.
1986 - 1. solo vzpon smer El condor passa, ki poteka po veliki zajedi levo od raza Klina v Anič kuku (ponovitev). Vzpon je vrhunski dosežek in spada med naše najtežje doslej opravljene solo ponovitve v naših stenah. Ocena VI+A2.
1987 - Zimska ponovitev smeri Mrtvaški prt v severni steni Grandes Jorases. Ocena TD+, 800m, 12 ur, soplezalec Andrej Gradišnik. Na sestopu je preživel padec 70 m, ko se mu je izpulil klin na sidrišču za spust po vrvi.
Istega leta je bil izbran na odpravo v Tien Šan, Kirgizija, bivša Sovjetska zveza. Odhod mu je preprečila še ena poškodba. V maju si je zlomil roko v zahodni steni Vežice med plezanjem prvenstvene smeri in odprava je padla v vodo.
1989 - 1. zimska ponovitev smeri Norčkov v severni steni Šit. VI+, A3, višina 350 m, 10 ur, soplezalec Boris Sedej.
1991 - 2. zimska ponovitev klasične smeri v severni steni Eigerja. Ocena ED, višina 1600 m, 20 ur, soplezalka Marija Frantar.
1990 - Zimska ponovitev smeri Super coluar v Mont Blanc du Tacul, Francija. Ocena ED, višina 600 m, soplezalca Boris Sedej in Slavko Frantar.
1990 - solo vzpon na vrh Pik Korženevskaja (7105 m) v okviru Slovensko-Bosanske odprave v Pamir, Tajikistan, bivša Sovjetska zveza. Plezanje je trajalo 14 ur, 3000 m višine.
1991 - Sodelovanje na odpravi na Kančendzengo ( 8586 m). Zaradi dveh poškodovanih članov odprave je dosegel višino samo 7600 m.
Po letu 1992 mu je veliko časa vzel študij ob delu, tako da je manj plezal v gorah, je pa redno plezal v plezališčih. Takrat je dvignil nivo prostega plezanja do ocene 7a (VIII) z rdečo piko in do ocene 6c+ (VIII-) pri plezanju na pogled.
Hkrati si je ustvaril družino in je oče štirih otrok.
Nagrade in priznanja
1981 - Pohvala za perspektivnost (Komisija za alpinizem)
1987 - Bronasti častni znak PZS za dosežke na področju alpinizma
2022 - Zlati znak Gorske reševalne zveze Slovenije