Galerija slik
Viri in literatura

Martin Brilej: Litijski obrazi 

Vlado Motnikar, prispevek Luka Svetec, književnik, jezikoslovec, politik, v Kamniškem zborniku, 1998)

Zasebni arhiv Mitja Bartenjev.

Arhiv Knjižnice Litija

Kamra

 

 

Natisni

Luka Svetec

jezikoslovec, književnik, narodni buditelj, notar, politik

* 8. 10. 1826, Podgorje (Kamnik)
21. 1. 1921, Litija


Območje delovanja: Litija

Povzetek: Ugleden meščan in aktiven društveni delavec. Na njegovo pobudo so bila v Litiji ustanovljena pomembna društva.

Luka Svetec Podgorski se je rodil 8. oktobra 1826 v Podgorju pri Kamniku, kjer je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo pa v Ljubljani. Na Dunaju je študiral pravo, in študij zaključil 1853. Po vrnitvi z Dunaja je opravljal službo v raznih krajih, najprej na Hrvaškem, potem v Mokronogu, Kočevju, Brdu pri Lukovici in Ljubljani. Svetec je imel zaradi pokončne drže in zavzemanja za slovenstvo nenehne težave, ki so bile vzrok premeščanj iz kraja v kraj. Njegovo zavzemanje za slovenski jezik je bilo moteče, zato so ga takratne oblasti upokojile pri 43 letih. Nato je šel za nekaj let v Idrijo, leta 1873 pa je kot upokojenec prišel v Litijo, kjer je postal notar in v Litiji živel vse do svoje smrti. Tu se je poročil s Terezijo Tura, imela sta tri sinove, Ivan je umrl kot dojenček, Albin leta 1915 in Pavle 1927. Rod Luke Svetca je nadaljeval sin Pavel,  ki je imel sina Pavla in hči Milico. Vnukinja Milica  je imela sina dr. Dimitrija Bartenjeva, dekana  Medicinske fakultete v Ljubljani in hči Majo. Sin Dimitrij je dobil sinova, Igorja in Mitjo Bartenjeva, Maja Vidmar Bartenjev pa sinova Domna in Sandija Bartenjev.

Vnuk Pavel je živel v Leskovcu pri Krškem, rodili so se mu Anton, Franci  in Milica Svetec, poročena Lavrenčič.

Luka Svetec je pred litijskim obdobjem pisal poezijo in prozo. Tako se je kot pisec prvič pojavil leta 1848 v časniku Slovenija in sicer s spisom Radovednost kaznovana. Pripovedka temelji na ljudskem izročilu. Sledilo je še nekaj črtic in povesti: Misli o prehodu (Slovenija, 1849) so na meji med leposlovjem in politično budnico, poučna zgodba Piščalka je izšla 1850 v Vedežu, prav tako njegovo najdaljše delo Vladimir in Kosara. To zgodbo je poslal na Janežičev razpis za slovensko pripovedno delo, objavljen v celovški Slovenski bčeli in si s Trdinovo pripovedko Arov in Zman razdelil nagrado. Domoljubne ideje je Svetec izražal tudi v pesmih, objavljenih v letih 1849 in 1851, v časopisih Slovenija, Slovenska bčela in Novice: Sebi, Lipi, Rojakom, Kolednica, Svečan in cvetica, Pomladanska in Oda vinski trti. Lotil se je tudi epa, 1853 je napisal junaško romanco s tragičnim koncem Klepec. Prevajal je tudi iz češčine, poljščine, ruščine in srbščine. Svetčevo slovstveno delovanje je bilo kratko, objavljal je v letih 1848 do 1853, prevode še kakšni dve leti, potem pa je kot književnik utihnil. V letu 1865 je napisal uničujočo kritiko Jenkovih Pesmi, »saj je zavračal vsako višjo, romantično ali realistično literaturo. S tem je Jenku vzel zadnje veselje do lirskega pesnenja. »(Anton Slodnjak)

Za jezik in narod se je Svetec zavzemal na vseh področjih. Že leta 1861, takoj po vrnitvi na Kranjsko, je bil med ustanovitelji Pravnoznanskega društva in ljubljanske čitalnice, leta 1867 je postal prvi predsednik Dramatičnega društva, odbornik Slovenske matice. Bil je pobudnik političnega dnevnika Slovenski narod.

Literarno delovanje je v šestdesetih letih 19. stoletja prenesel na politično področje. Za deželnega poslanca je bil prvič izvoljen 1863 v kočevsko ribniškem okraju. Pozneje je zastopal še kamniško-brdski in trebanjski okraj. Poslanec pa je bil z nekajletnim presledkom vse do leta 1895. Že prvo leto po izvolitvi so ga nemški časniki ostro napadli zaradi njegovih slovenskih nastopov v kranjskem deželnem zboru in tudi pozneje si je aktivno prizadeval za uporabo slovenščine v političnih inštitucijah, šolstvu, sodstvu in upravi. Zavzemal se je za enakopravnost vseh narodov v monarhiji in za deželno avtonomijo.

Svetec je vodil pripravljalni odbor za ustanovitev Družbe Cirila in Metoda, ki je bila ustanovljena 1885. Družba je prispevala h krepitvi slovenske narodne zavesti, imela je 336 podružnic. Bil je pobudnik za ustanovitev podružnice v Litiji, bil njen predsednik, iz nje je vzniknilo tudi bralno društvo, pozneje čitalnica, danes litijska knjižnica. Družba svetega Cirila in Metoda naj bi bila obramba pred napadalnimi nemškimi in italijanskimi šolskimi društvi. V  litijski podružnici ima korenine tudi  Pevsko društvo Lipa. Svetec je bil v Litiji tudi pobudnik gradnje prvega šolskega poslopja.

Njegova največja zasluga je v aktiviranju drugih slovenskih piscev, da so pričeli uporabljati enotnejši slovenski jezik. Luka Svetec je bil med najbolj uglednimi prebivalci Litije. Bil je ugleden kot notar in kot društveni delavec, ob njegovi 70. letnici so mu pripravili veliko slavje. Umrl je 21. 1. 1921 v Litji. Pokopan je na litijskem pokopališču.

Svetec se je kot večina drugih zavednih Slovencev v tem obdobju zavzemal za osveščanje ljudstva, uveljavljanje slovenščine in narodno enakopravnost. Pokončen mož, zaveden Slovenec in človek za vse čase, je bil deležen velikega spoštovanja za časa življenja in naj tako čutimo tudi danes. Litija se mu je oddolžila z imenovanjem ulice in leta 1996 s postavitvijo spomenika.

Ob 70. letnici mu je hvalnico posvetil tudi Simon Gregorčič, odlomek:

Ti delaš, kot si deloval, bojuješ, kot si bojeval, boriš se, svetli meč vihteč, zdaj jezik, zdaj pero je meč. Pod staro se boriš zastavo, za doma čast, korist in slavo, zastavi tej si zvest ostal.

 

 


Nazaj Naprej
A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
soap2day