Družina Pregelj je do leta 1915 živela v Trstu, nato pa se je preselila v Ljubljano, kjer se je Mira vpisala na Kraljevo višjo realko. Zrelostni izpit je opravila junija 1922, ko še ni bila stara 17 let. Oče jo je vpisal v Kraljevo umetniško akademijo v Zagrebu. Ohranjeno je njeno diplomsko delo Ciganka (1926, olje). Po diplomi ji je oče plačal študijsko popotovanje po Italiji. 

Kasneje se je Mira preselila nazaj v Litijo in začela ustvarjati. Tik pred drugo svetovno vojno je leta 1940 oče umrl, februarja 1945 pa so ustaši v Zagrebu zaradi suma sodelovanja s partizani obesili njenega brata Slava.

Prva povojna leta je preživljala v revščini, edini dohodek pa je predstavljala materina pokojnina in poljski pridelki, ki jih je prodajala na tržnici. Stanje se je nekoliko izboljšalo, ko so ji leta 1955 podelili status zelo dobrega slovenskega slikarja, s čimer ji je pripadla pokojnina. Leta 1959 ji je država nacionalizirala rojstno hišo, t.i. Farbarjev turn, kjer je živela z materjo in nečakom.

Umetniško dušo v Miri Pregelj je prebudil slikar Peter Žmitek, ki jo je učil risanja že v Kraljevi višji realki v Ljubljani. Ohranjene so štiri manjše slike, ki označujejo njen talent in opozarjajo na njeno nadaljnje ustvarjanje.

Kot umetnica je živela precej neopazno za svojo okolico in tudi za svoje bližnje. Zapustila je dela, ki so doživetje njenega lastnega sveta in ne realnega stanja tega časa. V  vsem svojem likovnem ustvarjanju je izstopala kot koloristka in kot presenetljivo pokončna osebnost. Njena umetnost je izrazito umirjena, samosvoja in kljub obdobju, v katerem je ustvarjala, ni družbeno angažirana. V ospredje slovenske umetnosti sredine 20. stoletja jo moramo uvrstiti posebno zaradi neumornega oblikovanja njenega lastnega likovnega rokopisa. Prepoznavne črne obrisne črte dopolnjuje barva v madežih in potezah. V navidezno bežnih zarisanih motivih se skriva življenje. 

Zapuščina Mire Pregelj obsega gvaše, nekaj olj in grafične liste. V Litiji je ohranjena njena poslikava v župnijski cerkvi, nekaj fresk na rojstni hiši, ki so danes slabo ohranjene, ter znamenje, ki še danes stoji v Podkraju pri Litiji. Posvečala se je tudi linorezu in lesorezu.

Slikala je na vse mogoče podloge, največkrat zasledimo ostanke kartonskih škatel UNRA paketov, obrnjene liste šolskih vaj svojega nečaka, večkrat pa je kar preslikala svoje že narejene slike.

Zaradi svojega načina življenja je Mira Pregelj motivno zelo skromna. Prevladujejo krajine s kratkih popotovanj, na katerih je srečevala ljudi pri vsakdanjih opravilih in to zabeležila – na tržnici, v kavarni, na športnem igrišču.

Razstave

Pogosto je razstavljala skupinsko, redkeje samostojno.

Njena prva razstava je bila leta 1928 v Jakopičevem paviljonu, v okviru nastopa Četrte generacije (Nikolaj Pirnat, Miha Maleš, Fran Pavlovec, Janez Mežan, Olaf Globočnik).

Prvo samostojno razstavo je imela v Mali galeriji v Ljubljani leta 1953. Ta razstava jo je poleg mnogih skupinskih, ki se jih je udeleževala, uvrstila med vidnejše predstavnike likovne umetnosti tedanjega časa. 

Kasneje je razstavljala tudi v drugih slovenskih mestih ter na prostoru celotne Jugoslavije. 

18. decembra 1966, ob občinskem prazniku Litije, so odprli razstavo njenih likovnih del tudi v Litiji.