Obiskoval je Alojzijevišče (dijaški zavod za dečke) in semeniško gimnazijo v Gorici med leti 1906–1914.

Leta 1914 je šel k vojakom. Najprej so ga dodelili bosansko-hercegovskemu jurišnemu oddelku. Po kadetskem izpitu je bil dodeljen v Borovlje in leta 1915 na goriško fronto. Konec leta 1916 je bil že oficir in so ga poslali v Novo mesto, kjer je opravil trimesečni tečaj za izvidnike s praktičnimi vajami na letalih albatros. Pozimi 1916 so ga dodelili v prvo avstro-ogrsko bombniško eskadriljo in poslali v Divačo, da bi vodil urejanje letališča.

Spomladi 1917 je letal s piloti podoficirji na letalih albatros, ki so jih uporabljali za izvidništvo, usmerjanje topniškega ognja in bombardiranje. Do maja 1917 je opravil nad 80 borbenih poletov, na katerih je fotografiral, bombardiral, streljal s strojnico, pogosto pa se je znašel tudi v smrtni nevarnosti.

V deseti soški ofenzivi, ki je trajala med 12. majem in 5. junijem leta 1917  je bil v zračnem dvoboju ranjen v nogo. Letalo je moralo zasilno pristati. Pilota in izvidnika je rešil propeler, ki se je zapičil v zemljo in tako ublažill udarec. Propeler se sedaj nahaja v avli poveljstva Brigade zračne obrambe in letalstva (BRZOL) v Letalski bazi Cerklje ob Krki.

Po zdravljenju v bolnišnici so ga 8. avgusta 1918 premestili na dunajsko letališče. Od maja do septembra 1918 je vodil letalsko opazovalnico na 1800 m visoki gori Wiener Schneeberg (Avstrija), nato pa so ga premestili na opazovalno točko v mestecu Aspang. Ob koncu vojne je iz Ajdovščine v Ljubljano priletel s češkim pilotom Francem Vognarjem  in pristal na improviziranem šišenskem letališču. Po pristanku se ni pridružil eskadrilji, marveč se je odpravil v jezuitski samostan.

Novembra 1918 je tako vstopil k jezuitom v Št. Andražu na Koroškem,  maja 1919 je odšel v Zagreb, v letih 1922-1923 pa v  Innsbrucku študiral filozofijo. Nato je bil tri leta v malem semenišču prefekt ter profesor nemščine in telovadbe v Travniku (Bosna), potem je študiral teologijo v Louvanu (Belgija) in bil leta 1928 posvečen. Leta 1931 je prišel v Ljubljano in do julija 1941 prevzel vodstvo slovenskih Marijinih kongregacij, predvsem dijaških.

Med drugo svetovno vojno je živel v Zagrebu. Leta je 1945 odšel v Maribor in leta 1947 v Ljubljano. Leta 1948 se je preselil na grad Bogenšperk. V letih 1952–1957 je bil vodja v semenišču v Zadru, nato je do leta 1964 spet živel na gradu Bogenšperk. Do leta 1966 je bil v Šentlovrencu, do leta 1968 v Borovnici in od leta 1969 do smrti v Dravljah (Ljubljana).

Pesmi, leposlovne in nabožne članke je začel objavljati v Glasniku Srca Jezus. Izbor je izšel v knjigah Iz tistih dni (1942) in Pesem življenja (1943). Po letu 1945 je pisal v liste Cerkev v sedmem svetu, Slovenski jezuiti, Družina ipd. Knjižno je izšlo: šmarnična razmišljanja Marija nas kliče (1959, psevdonim P. D. J.), Gospod, nauči nas moliti (1972), Vitez iz Lojole (1974, življenje sv. Ignacija), Besede v globino (1976). Prevajal je jezuitsko duhovno literaturo, predvsem za interno rabo, največ iz italijanščine.

Po njem je na Visokem v Poljanski dolini poimenovana stavba – Vrtovčev dom, ki je namenjena predvsem za srečevanja osnovnošolcev, ministrantov in birmancev pa tudi taborjenju skavtov ter odraslih.